Zgodovina

Vzrok za ustanovitev skladov za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov leta 1956 je bili v tem, da obrtniki in tudi drugi samostojni poklici niso bili vključeni v takratno obvezno socialno zavarovanje. Zakon, ki je urejal to področje, se je nanašal le na delavce in nameščence. Obrtniki so bili prepuščeni sami sebi. Država se ni ukvarjala z vprašanji kako preživeti starost, kako si zagotoviti zdravstveno varstvo v primeru bolezni obrtnika kot tudi njegovih družinskih članov. Takratna družbena ureditev je temeljila na državni in pozneje družbeni lastnini. Obrtniki kot nosilci zasebne lastnine so bili v njej tujek in moteči element. Zaradi tega je družba delovala kot da socialnih in drugih problemov obrtnikov in njihovih družinskih članov ni. Takšno stanje je narekovalo, da so morali namesto države obrtniki sami poskrbeti za svojo socialno varnost. Zato so se organizirali in s skupnimi močmi dosegli možnost pokojninsko-invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, ko je v Ur.l. FLRJ št. 15/56 izšla Uredba o skladih za vzajemno pomoč (v nadaljevanju: uredba).

Ustanovitelj Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov v Ljubljani je bila Okrajna obrtna zbornica Ljubljana, ki so se ji pridružile še ostale Okrajne zbornice in so tako nastali trije skladi: v Kranju, Mariboru in Ljubljani. Okrajni ljudski odbor Ljubljana, Svet za socialno varstvo, je 23.8.1956, z odločbo št. 10/2-7449/3-56 odobril delovanje Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov s sedežem v Ljubljani (v nadaljevanju: SOP), in potrdil njegove zavarovalne pogoje (v nadaljevanju: pravila). S tem je SOP postal samostojna pravna oseba za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje obrtnikov in na področju zdravstva tudi njihovih družinskih članov (odločba je na vpogled v arhivu SOP-a).

Namen ustanovitve

Namen ustanovitve SOP-a je bil: omogočiti svojim članom in njihovim družinskim članom možnost zagotavljanja sredstev za življenje v primeru invalidnosti ali starosti ter pomoč v primeru bolezni, nesreče pri delu, onemoglosti in smrti zakonca, v okviru zavarovalnih pogojev – pravil SOP-a. Članstvo v SOP-u je bilo že od začetka dalje prostovoljno. S tem so torej člani dobili pravico do zdravstvenega varstva in pokojninsko invalidskega zavarovanja.

Nadzor nad delovanjem SOP-a

Strokovni nadzor nad delom SOP-a je imel okrajni Zavod za socialno zavarovanje (ZSZ), to je bil pravni predhodnik današnjega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) in Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki je imel v upravnem odboru SOP-a svojega delegata. Delegat je imel pravico veta. Pravila SOP-a in zlasti višino zavarovalnega prispevka ter višino pokojnine zavarovancev je bilo dovoljeno spreminjati le po predhodni pisni odobritvi nadzorstvenega organa. Nadzor nad finančnim poslovanjem pa je imela finančna inšpekcija po splošnih predpisih.

SOP je bil dolžan predlagati letno poslovno poročilo in zaključni račun Okrajnemu ZSZ in Gospodarski zbornici. Pri tem je treba poudariti, da je bilo določanje razmerja med višino zavarovalnega prispevka in višino pokojnine izključno v pristojnosti Okrajnega ZSZ. Tudi vsako spremembo pravil in pravic članov je bilo potrebno predlagati v odobritev Okrajnemu ZSZ oziroma Republiškemu svetu za socialno varstvo (odločbe so v arhivu SOP-a).

Registracija SOP-a

Po Uredbi o skladih je bila registracija Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov določena pri Republiškem zavodu za socialno zavarovanje (glej 15. člen uredbe). Izpiski iz registra so v arhivu SOP-a.

Davčna obravnava zavarovalnih prispevkov SOP-a in predpisane obresti

SOP je bil dolžan vsako leto posredovati občinskim upravam za družbene prihodke zneske, ki so jih obrtniki vplačali za svoje zavarovanje. Prav tako je bilo potrebno sporočiti zneske, ki so jih člani v primeru izstopa iz SOP-a prejeli kot povračilo. Vplačila za obvezno pokojninsko zavarovanje so bila davčna odbitna postavka, vplačila v SOP pa ne.

Ker SOP ni bil opredeljen kot profitna oziroma gospodarska organizacija, so banke njegova sredstva obrestovale praviloma po nižjih obrestnih merah ali z R/2, kot sredstva gospodarskih organizacij. Sredstva SOP-a so bila strogo namenska in so se vodila ločeno po namenu: za zdravstvo in za pokojnine (dolgoročne podpore) ter za administracijo.

Zdravstvo

Prispevki za zdravstveni del zavarovanja, kot edine možne oblike zdravstvenega zavarovanja so zavarovanci SOP-a plačevali do 30.6.1962, ker je bilo s 1.7.1962 uvedeno obvezno zdravstveno zavarovanje za vse aktivne obrtnike. SOP je nudil zdravstveno varstvo še naprej vsem tistim članom in svojcem, ki niso bili več aktivni obrtniki ali pa so bili pri SOP-u že upokojeni. To je bilo veliko breme in zaradi tega se pokojnine niso mogle usklajevati z rastjo življenjskih stroškov. To je trajalo do oktobra 1975, ko je izšel zakon o obveznem zdravstvenem varstvu vseh v Sloveniji bivajočih državljanov. Tako je SOP do leta 1975 vršil veliko poslanstvo na socialnem področju, saj bi bila sicer večina teh članov breme socialnih služb občin, tako glede preživnin kot tudi glede zdravstvenega varstva. V tem času je bilo veliko sodelovanja z občinskimi socialnimi službami.

Dolgoročne podpore - pokojnine

Prispevke za pokojninski del zavarovanja so člani plačevali do konca leta 1964, kot edino možnost zavarovanja, od leta 1965 dalje pa je bilo zavarovanje v SOP-u le dodatno pokojninsko zavarovanje. Ob tem je SOP v Ljubljani razširil svoje delovanje na območje vse Slovenije, saj sta sklada v Kranju in Mariboru prenehala delovati. Obvezno pokojninsko - invalidsko zavarovanje je bilo za vse aktivne obrtnike uvedeno s 1.1.1965. Po sedmih letih poslovanja je imel SOP že toliko upokojencev, da je bilo razmerje med njimi in aktivnimi člani, ki so plačevali zavarovalne prispevke, 1:5.

Poizkus likvidacije SOP-a

Po uvedbi obveznega pokojninskega zavarovanja je bila pri Skupnosti pokojninsko invalidskega zavarovanja (SPIZ) ustanovljena posebna komisija, ki naj bi ugotovila stanje in morebitne posledice, če bi SOP prenehal delovati. Izdelali so poseben petletni izračun za čas od leta 1966 do 1971. V tem času SOP-u ni bilo dovoljeno niti s soglasjem nadzorstvenega organa zviševati niti prispevkov, niti pokojnin, ker je bila predvidena njegova likvidacija. Tudi to kaže na dejstvo, da je bil vpliv države na poslovanje SOP-a odločujoč, zato je normalno in v okviru pričakovanj, da država, ki je pomembno botrovala današnjemu stanju v SOP-u, poskrbi tudi za njegovo usposobitev za nadaljnje delo v tržnih razmerah.

Z uvedbo obveznega pokojninskega zavarovanja za obrtnike, se je število članstva v SOP-u zmanjšalo, saj so mnogi pričakovali, da bodo imeli iz obveznega zavarovanja zagotovljene dohodke za starost. Kmalu pa so ugotovili, da imajo predvsem starejši obrtniki premalo zavarovalne dobe, da bi dosegli solidno pokojnino, in tako so se pričeli vračati v dodatno in prostovoljno zavarovanje pri SOP-u. Zavarovalne osnove pri SPIZ-u so bile relativno nizke in zaradi prekratke zavarovalne dobe tudi zelo nizke pokojnine. Poleg tega pa obrtniki, ki so se upokojili pri SPIZ-u, niso imeli pravice do varstvenega dodatka. Za pridobitev pravice do redne pokojnine je bilo potrebno imeti najmanj 15 let plačane dobe. Zato so starejši člani nadaljevali s plačevanjem prispevkov pri SOP-u, ki je za njih predstavljalo praktično edino obliko pokojninskega zavarovanja.

Po letu 1983

Od približno leta 1983 naprej je SOP-ovo zavarovanje za obrtnike prenehalo biti edino pokojninsko zavarovanje in je postalo dodatno zavarovanje. Nadalje je zakon o pokojninskem zavarovanju iz leta 1964 predvidel za obrtnike čakalno dobo 5 let, po kateri so lahko uveljavili pravico do starostne, invalidske ali družinske pokojnine, če so izpolnjevali predpisane pogoje. Te pogoje pa so takrat izpolnjevali le redki obrtniki. V večini so imeli priznanih le po nekaj let delovne dobe vajeniškega in pomočniškega staža.

Odločitev za nadaljevanje delovanja SOP-a

Pri SPIZ-u so uvideli, da bi v primeru likvidacije SOP-a ostalo izven obveznega zavarovanja precej obrtnikov, ki so zaradi starosti že prenehali biti obrtniki in da tudi mnogi, ki so še bili obrtniki, zaradi starosti ne bodo dosegli najmanj 15 let zavarovalne dobe, da bi se lahko upokojili. Zaradi tega in v izogib prenosa denarnih obveznosti iz SOP-a na državo so pristali na nadaljnje delo SOP-a. To se je zgodilo potem, ko je bilo ugotovljeno, da bi morala država v tem primeru prispevati znatna sredstva za zagotavljanje minimalnega socialnega standarda upokojenih obrtnikov. Da je šlo pri tem za nekorektnost in dvoličnost oblasti do slovenskega obrtništva in njihove socialne problematike verjetno ni potrebno posebej navajati. Samo zase pa govori tudi dejstvo, da pri tem države ni zanimalo kakšno je finančno stanje SOP-a, ki ga je dosledno nadzirala in mu diktirala poslovne odločitve, še manj pa ali bo lahko dolgoročno pokrival obveznosti do zavarovancev.

Uveljavitev Zakona o združenem delu

S sprejetjem Zakona o združenem delu je odpadlo nadzorstvo ustanovitelja in Zavoda za socialno zavarovanje, tako da je Sklad nadaljeval s svojim delovanjem na podlagi 391. člena navedenega zakona (združevanje občanov zaradi uresničevanja skupnih interesov).
V osemdesetih letih so v pristojnih službah Izvršnega sveta in SZDL ugotavljali, da je delovanje SOP-a družbeno koristno in potrebno, da pa je vprašljiva pravna osnova v okviru obstoječih predpisov. Prevladalo je stališče, naj kljub temu deluje naprej kot je posloval do tedaj.

Vse od sprejetja Zakona o podjetjih in pozneje v samostojni državi Zakona o gospodarskih družbah se je v SOP-u čakalo na sprejem zakona, ki bi urejal tudi področje prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Ugotovljeno je bilo, da se niti Zakon o podjetjih niti Zakon o gospodarskih družbah in pozneje Zakon o zavarovalnicah ne nanašajo na dejavnost SOP-a. Tako je SOP vse do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju leta 1999 posloval na osnovi že navedene uredbe, na podlagi katere je bil tudi ustanovljen.

SOP je posloval kot vzporedni obrtniški ZPIZ

SOP je od ustanovitve dalje posloval kot vzporedni obrtniški ZPIZ. Posloval je po načelih dokladnega kritja za katerega je značilno, da se večina vplačanih zavarovalnih prispevkov sproti uporabi za izplačevanje pokojnin. Oblikovanje matematičnih rezervacij za bodoče obveznosti do članov v obdobju do leta 1999 ni bilo predvideno, v obdobju do leta 1990 pa je bilo celo prepovedano oziroma nezakonito.

Leta 1999 je bil sprejet nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki je v Sloveniji uzakonil dodatno pokojninsko zavarovanje po kapitalskih principih. Do takrat je imel SOP za seboj že 43 let poslovanja. Zaradi delovanja po dokladnem principu SOP ni imel dovolj rezervacij za bodoče obveznosti do članov. Ker je do ustanovitve SOP-a in posledično primanjkljaja v sredstvih prišlo zaradi tega, ker država v preteklosti ni opravila socialno pokojninske funkcije za obrtniško kategorijo prebivalstva in so to namesto nje opravili obrtniki sami, poleg tega je SOP ves čas posloval v skladu z veljavnimi predpisi, se je država odločila SOP sanirati in na nek način pokriti svoje obveznosti iz časov, ko je SOP namesto nje opravljal socialno funkcijo. Državni zbor je v 232. členu ZPIZ-1 sprejel določbo, po kateri za člane, ki so vstopili v SOP pred 1.1.1983 država pokrije del pokojnine s sredstvi iz proračuna. Z realizacijo te določbe bi SOP izpolnil pogoje za delovanje tudi po ZPIZ-1, saj ima za mlajše generacije dovolj lastnih sredstev. Poleg tega pa bi bil obrtniški sklad blizu primerom v drugih evropskih državah, kjer se pokojninski skladi panožno organizirajo in s tem razbremenijo obveznosti države za pokojninsko varnost. Primere obrtniških skladov poznajo v Franciji, Nemčiji, Italiji in tudi drugje.

Aktivnosti za finančno sanacijo SOP-a na podlagi 232. člena ZPIZ-1

V času vlade, ki ji je predsedoval g. Anton Rop, je bila vrsta aktivnosti za realizacijo 232. člena ZPIZ-1, ki bi SOP-u zagotovila finančno sanacijo za preteklih 45 let poslovanja in pogoje za delovanje v tržnih razmerah. Do realizacije ni prišlo. Zato je SOP proti državi vložil tožbeni zahtevek. Dne 8.7.2004 je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo delno sodbo okrožnega sodišča o upravičenosti Sklada obrtnikov in podjetnikov do nadomestila sredstev po 232. členu ZPIZ-1 v višini 464 milijonov SIT skupaj z zamudnimi obrestmi, za leto 2000. V skladu s sodbo je država 10.10.2004 sredstva v skupni višini 724 milijonov SIT nakazala. Pri tem poudarjamo, da si je SOP vse skozi prizadeval za ureditev nastale situacije izven sodišča in v razgovorih z državo doseči sprejemljivo rešitev. Iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve so SOP-u koncem leta 2005 posredovali predlog za poravnavo obveznosti Republike Slovenije do SOP-a za obdobje od 1.1.2000 do 31.12.2004 v višini 3.515 mia SIT.

Državni zbor je leta 1999 sprejel ZPIZ-1, ki določa tudi pogoje za poslovanje SOP-a, v petnajsti alinei 232. člena navedenega zakona pa tudi način in obseg SOP-ove finančne sanacije s pomočjo države. Namen navedene zakonske določbe je bil sanirati zatečeno finančno stanje SOP-a in ga usposobiti za izvajanje dodatnega pokojninskega zavarovanja po principu naložbenega kritja. S tem naj bi postal SOP kapitalsko ustrezen in bi lahko posloval z nižjimi matematičnimi rezervacijami, ki bi jih zbral s prispevki oziroma premijami iz tekočega poslovanja.

S strani Republike Slovenije ponujena in na skupščini SOP-a sprejeta poravnava za obdobje do vključno leta 2004 je kompromis, kar pomeni, da je SOP prejel iz naslova poravnave manj od pričakovanega. Kljub temu je skupščina SOP-a predlagano poravnavo sprejela in jo razumela kot možnost za delno ureditev razmer v SOP-u, pa tudi kot pripravljenost države, da končno sprejme rešitev glede bodočnosti SOP-a. Skupščina je razumela ponujeno poravnavo tudi kot zavezo države za nadaljnje aktivnosti za finančno usposobitev SOP-a za poslovanje v tržnih razmerah.

Negotovost zaradi primanjkljaja sredstev zavarovalno tehničnih rezervacij za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki je posledica objektivnih zgodovinskih razlogov, se odraža tudi v SOP-ovem tekočem poslovanju predvsem pri sklepanju novih zavarovanj in to kljub dejstvu, da so se sredstva rezervacij za izplačevanje bodočih obveznosti, v zadnjih desetih letih zvišala za več tisoč odstotkov.